Ob šestih zvečer smo se zbrali v avli naše šole, da bi počastili prihod pomladi. Kot vstopnico je vsak od nas prinesel čebulico ene pomladne rastline in nestrpno smo čakali, kaj nam bo druženje prineslo. V začetku so sedmošolci zaigrali in zapeli himno, ki so jo sestavili prav za to priložnost. Sklenili smo, da se jo moramo do konca druženja prav vsi naučiti.

Najprej smo se odpravili na parkirišče, kjer smo se preizkusili v izstreljevanju vodnih raket. Nekaterim je šlo zelo dobro, drugi smo se ob gledanju predvsem zelo zabavali. Nato smo se vrnili v šolske prostore, kjer smo izžrebali skupine, v katerih je potekalo naše nadaljnje delo. Eni so se posvetili pripravi in peki rogljičkov, drugi pripravi solate. Za večerjo je bilo torej poskrbljeno. Da bo pri večerji posebej lepo, je ena skupina pripravila pogrinjke v obliki rožic in pikapolonice s pomladno mislijo. Spet drugi so skrbeli za poslikavo korit, da je bilo sajenje čebulic zadnje skupine lepše in prijetnejše.

Po zelo okusni večerji smo se zopet odpravili na parkirišče, kjer smo opazovali zvezde in planete s pomočjo teleskopa. Najbolj se nam je vtisnil v spomin jupiter, zanimive pa so bile tudi orionove meglice. Čakalo nas je pa še eno zelo zanimivo opravilo, in sicer obisk planetarija. Videli smo veliko ozvezdij s planeti in drugimi nebesnimi pojavi. To doživetje nas je pustilo brez besed.

Po ogledu planetarija nas je zopet čakalo delo v skupinah. Razdelili smo se pa tako, da smo sestavili mozaike različnih cvetlic. Torej tisti, ki smo bili košček določene rožice, smo spadali skupaj. Najprej smo reševali kviz, s pomočjo le-tega pa smo prišli do praznika, ki smo ga morali prestaviti ostalim.

Čakal nas je še ogled slovenskega filma Trpljenje mladega Igorja. Moram priznati, da smo bili takrat že kar malo utrujeni, ampak ko smo se odpravili spat, se je to vse spremenilo. Spanja kar ni in ni bilo, saj nam je bila izkušnja spanja v šolski telovadnici preveč vznemirljiva, da bi lahko mirno zatisnili oči.

Po jutranji telovadbi smo se zavedali, da je našega druženja že skoraj konec. Lahko rečem, da smo sedaj bogatejši za eno izkušnjo več in eno neprespano noč manj.

Špela Auer in Ana Špec