V ponedeljek, 23. maja, smo se s sošolci in učitelji ob osmih zjutraj odpravili na pot proti Kranjski Gori. Na poti tja smo se veliko pogovarjali, si peli in se zabavali. Po treh urah vožnje smo prispeli do doma, kjer smo spali (vila Šumica). Ko smo prispeli, smo imeli takoj kosilo, nato pa smo se šli pripravit za pohod proti Zelencem. Pot je bila kar dolga, ampak na srečo ni bila zahtevna. Videli smo izvir Save Dolinke, veliko dreves in tudi postrvi. Ko smo se vračali, smo se še ustavili pri jezeru Jasna, v katerem so se nekateri pogumni fantje kopali. Ko smo se vrnili nazaj v dom, smo si šli razpakirat in počivat. In tako se je zaključil naš prvi dan.

            V torek smo že morali vstati zgodaj zjutraj, saj smo šli plezat po naravni plezalni steni. Pot je bila ob vodi in gozdu. Večini je bil ta dogodek nepozaben. Po poti nazaj smo še šli do obeh slapov Martuljek. Ko smo se vrnili v dom, smo imeli že večerjo in vsi smo že bili zelo izmučeni. Ampak smo se še vseeno pogovarjali tudi takrat, ko bi že morali iti spat.

            V sredo smo imeli bolj dan na »off«. Imeli smo kratek pohod do koče v Krnici, kjer smo malo počivali. Kosilo smo imeli v domu in po tem smo se odpravili do trgovine, na sladoled in do jezera Jasna. Zvečer smo imeli disko in tudi mi smo se predstavili s svojimi točkami. Disko smo imeli skoraj do polnoči. Tudi ta dan se nam je zdel nepozaben, saj smo si veliko peli in se zelo zabavali.

            V četrtek pa smo se odpravili na bolj zahtevno pot – na Vršič. Naš cilj je bil videti Ajdovsko deklico. Na poti do cilja je bilo megleno, ampak ko smo bili čim višje, lepše vreme je bilo. Vmes smo veliko počivali, saj smo bili neprespani in izmučeni od prejšnje noči. Ko smo že bili skoraj pri domu, smo se vsi razveselili, da smo bili že pri koncu poti. Ta večer smo si prižgali taborni ogenj, nad katerim smo si pekli krompir in jabolka. Ob ognju smo plesali in si peli.

            V petek, naš zadnji dan v šoli v naravi, smo se spet odpravili z avtobusom do malo lažje plezalne stene in do muzeja, pri katerem smo se tudi najedli. Po tem smo krenili že na pot domov oz. proti šoli. Po poti nazaj smo si seveda peli, se pogovarjali in se zabavali. Med vožnjo smo še imeli kratek postanek. Ko smo prispeli do šole, so nas že čakali starši in smo komaj čakali, da jim lahko povemo vse, kaj se nam je zgodilo v prejšnjih dneh.

            Ta šola v  naravi je bila imenitna, saj smo videli in spoznali veliko novih stvari. Tudi med seboj smo se še bolj zbližali in se še bolje spoznali.           

Neli Žunko, 8.a